Lep zimski dan, ki spominja na pomlad, a smo komaj na začetku februarja.
Zgodaj dopoldan se nas je okrog štirideset pohodnikov zbralo pred Hoferjem na Šentiljski cesti. Napolnili smo avtomobile in se odpeljali do Lenarta, kjer smo zavili v levo, na cesto proti Zgornji Velki.
Ob glavni cesti Lenart – Trate – Cmurek v Zgornjem Dražen Vrhu 36, smo se ustavili pred »Hišo zgodb«. Tu nas je pričakal gospodar Leopold Methans. Z diapozitivi nam je v pol ure pričaral zgodovino kraja in ljudi – vaških posebnežev. Nato nam je razkazal, v skoraj 200 let stari hiši, etnološko zbirko obogateno z likovno razstavo. Za debelimi zidovi, v prijetnem hladu velike veže je razstavljena lončena posoda in stare slike vsakdanjih opravil. Takoj, ko smo se povzpeli po stopnicah navzgor, se nam je odprl razgled po razstavljenem lesenem orodju in posodi, katero so izdelali domači mojstri in je bila nepogrešljiva v vsaki kmečki hiši. v sobah, opremljenih s pohištvom naših babic, visijo slike ljudi in dogodkov, ki so ustvarjali zgodovino Zgornje Velke in bližnje okolice. V veliki dvorani, ki služi kot galerija pa smo si ogledali razstavo umetniških del znanih slikarjev in umetnikov.
Po ogledu sta nam lastnika postregla z aperitivom, kruhom, kavo in čajem.
Precej smo se že zamudili, zato smo se morali odpraviti naprej proti kmetiji »odprtih vrat« Gundel – Šenveter. Pot nas je vodila najprej po glavni cesti, nato pa smo se pričeli vzpenjati med lepimi griči Slovenskih goric, po Keltski poti. Na pol poti med romarskima cerkvama Svete Ane in Marije Snežne stoji kmetija odprtih vrat. Že na vhodu sta nas pozdravila Cvetka in Mirko Šenveter. Popeljala sta nas v klet na degustacijo vin. Najprej nam je lastnik pripovedoval o kmetiji in vinogradništvu, nato pa smo ob kruhu degustirali zelo dobra vina: sivi pinot, rizvanec in rumeni muškat.
Naša pot se je nadaljevala naprej med griči, do hiše našega pohodnika Martina Forštneriča. Z ženo sta nas pogostila z različno pijačo. Posebej dober je bil domači jabolčni sok.
Odžejali smo se in nadaljevali pot proti okrepčevalnici Snežinka, kjer smo imeli postanek za kosilo. Ob zelo dobrem bograču in vinu smo počivali do 16 ure. Ker stoji okrepčevalnica blizu cerkve in pokopališča, smo si nekateri ogledali cerkev Marije Snežne, spet drugi so odšli na pokopališče, kjer so grobovi oseb, o katerih nam je pripovedoval Leopold Methans.
Ponovno smo morali vzeti pot pod noge, saj smo morali priti do avtomobilov, ki smo jih pustili pri Hiši zgodb. Za nami je bilo ponovno prijetno druženje – eno od mnogih.
Zapisala Nataša Postružnik